ko me nagovarja molk
ko me nagovarja molk
in zvezde ne bedijo z menoj
in luna
slači svojo svetlobo
odsotna
zadostna sama sebi
in poljane žit
ne pojejo z maki
in so ulice
ze zdavnaj zaspale
s hrupom nesmislov
in je tišina zgovornejša
od petja rek:
samo tanek trak
morda selotejp
da si prelepim usta
in bo dovolj
da odidem spat
in besede
ostanejo
v meni
neoblečene
nekje pod tušem
brez ihte
brez kompasa
brez misli
ko me nagovarja molk
me nagovarjaš ti
nikoli moj veter
in ne vem
s katero luno
naj ubežim
katero obleko
naj ji ukradem
katere sanje
naj si spletem v lase
s katerimi zvezdami
prekolesarim
obronke tišine
da bo noč zapela
z menoj...
moja!
poigravanja © dragica čarna
Comments
Post a Comment