iz arhiva
ko otrplo prebujas sonce
in enako noc
ko se izogibas prijateljem
in ubiras steze samote
samo da ne srecas
nikogar vec
in pozabis
da so na svetu se ljudje
da ja ne bo treba
nikoli vec
nikomur pojasnjevati nicesar
nicesar iskati
nicesar pozabljati
nicesar izgubljati
nicesar prebolevati
jo ubrati naravnost na postajo
in na zadnjem sedezu vlaka
nikogar poznati
nikogar pozdraviti
nikomur odzdraviti
in izstopiti
v samoti
na zadnji postaji
neme poti
sam...
Dragica, Roma, 17.9. 1987
V mojih dlaneh - belimo stanovanje - se je znasel droben zvescic cudezno ohranjenih pesmi iz Rima, vecina jih je zaplavala s Tevero, ko sem se poslavljala od mesta...in spominov...
ReplyDeleteTako nenavadno moja se mi je zazdela ta pesem, tako zunajcasovno akltualna, da sem jo objavila.
Draga Dragica,
ReplyDeletein je super.
Vo V.
Ta pesem mi je podobna (spominja na zadnje leto polno nihanj) =))) Všečna.
ReplyDeleteLep pozdrav in vse dobrooo. Alenka
as far as i am concerned, je njen rok trajanja večen.
ReplyDeleteveliko lepega na novem blogu ti želim,
a.