Dragica Čarna, Brez pesmi me ni, intervju, Zarja Jana, maj 2021

  

MUZE Sprašuje, obiskuje in bere: MUZE URŠKA KRIŠELJ GRUBAR, urska.kriselj@gmail.com

 PREBRALI SMO VPRAŠALI SMO OBISKALI BOMO 

Dragica Čarna, pesnica 

Brez pesmi me ni 

Dragica Čarna je svetovljanka, ki piše pesmi. Umetniško ime, ki ga je začela uporabljati ob izidu pesniške zbirke Ljubezen brez doma, jo pri tem podpira v polnosti. Pesnica, ki se izraža v različnih jezikih, s katerimi išče sebe, povezuje ženske z nevidnimi nitmi. Čarnimi. Kot je čarna njena reka, ob kateri se je rodila. Dragica trenutno živi v Bruslju. Je mati in žena ter samosvoja izpolnjena ženska.

 ¶ Dragica, ki pesni in se spoznava skozi svoje pesmi. Do kod se je mogoče spoznati? Pesmi so zame svet, kjer se razkriva moja duša, moje srce. Moja čutenja. Kot lestev, ki me popelje v druge svetove. Samo povežem se s sabo in nisem več od tod, povežem se s svojim bistvom, ki je tudi onkraj zemeljskega. In je moja resnična bit, duša, kjer ni teme in je vse zgolj svetloba in ljubezen. 

¶ Dragica, ki združuje med seboj toliko žensk, jih spodbuja pri delu, bodri … Ženska je začetek življenja in vse moje pesniške zbirke so nastajale v podporo ženski, njeni edinstvenosti. Ženska, ki bo spreminjala svet z ljubeznijo, darovanjem, vsemi najlepšimi pridevniki, in obenem je to ženska, ki z udarci ob tla, kot pri flamenku, jasno pove, tu je meja, preko ne prideš živ, moški, ki me želiš podrediti, me omejiti, izničiti, ponižati, zlorabiti, uporabiti zgolj za svoje cilje. Zame ti pa ni mar. Upornica. Najbolj prvinska ženska. Lilith. Samosvoja. Svobodna in uporna. Prva in seme za vse druge ženske, od Eve naprej. 

¶ Dragica, ki pleše flamenko … Flamenko je zame prav tako čista lepota. Je poezija gibov. Vedno me je fasciniral, ko sem še živela v Španiji, sem si ogledala veliko predstav, a možnosti, da bi se vpisala v kakšno šolo, ni bilo niti slučajno. Svobodo sem si začela pridobivati prav skozi ples, ki je bil zame kot razkuževanje duše. Terapija. Da tudi telo izpusti vse tisto, kar mi ne služi več, kar me boli, duši ... Da spusti in odpusti, kot pravim v eni od svojih pesmi. 

¶ Kakšne pesmi se vas dotaknejo? Vedno se me dotaknejo pesmi, ki so posebne, zunaj ustaljenih klišejev. Ki prinašajo stilne in izrazne novosti. Ki jih ni treba brati pet minut, kot spis, preden prideš do konca. Te modne tendence lirične proze, ki dobesedno jemlje prostor glasbi v poeziji, ne morem ponotranjiti. Lirika je glasba, kot zapeta pesem, in ne pripovedovanje, prežeto celo z esejistiko. V astrologiji je to nadvse jasno: pesnikom vlada bog Neptun, pisateljem Merkur. Zato so redke pesnice, pesniki, ki se me dotaknejo s svojim ritmom in spevnostjo, čarobno izraznostjo. Metafore in besedne zveze, ki so prežvečene in jih je uporabilo na milijone ljudi, me vračajo v čas Valentina Vodnika. Moj najljubši slovenski pesnik, za katerega vedo le redki, je Aleks, izpovedi.blogspot. com.Nadarjen, poseben, unikaten. Skrivnosten. Mističen. Inovativen in izjemen. Izdal ni še nobene zbirke, a ima gradiva za 20 knjižnih publikacij. Želi ostati anonimen, neznan. Piše zase in za svojo ptico v duši. 

¶»Pisanje pesmi je zame magija.« Kaj pravi pesniška stroka? Vas to sploh zanima? Brez pesmi me ni. Brez pesmi ne živim, ne diham, ne sanjam in ne letim. Kako gledajo nanje drugi, ni v moji domeni. Zame je pomembno, da z njimi živim. So moje mantre. Večina zame niti ne ve. Zato sem hvaležna za vsako publikacijo, ki Slovence spomni, da smo v tujini tudi ljudje, ki pišemo in ustvarjamo v slovenskem jeziku. Ga promoviramo ter povezujemo z drugimi kulturami in jeziki. Da nam Slovenija naj ne bo mačeha, ki se na nas spomni zgolj s kontrolo nasih bančnih računov in prihodkov.