© dragica čarna foto je s spleta grenke posode časa s preletom svetlobe nad seboj samevajo skrite pred pogledi vsiljivih ognjev ujete v labirinte vdihov tik ob cestah po katerih že dolgo na veke? ne hodi svet bolečina kot prazne roke kot pot od tu do tja ki jo čas tlakuje v zlato jo širi in ji daje moč svetlobe v amforah peska gradove dolbejo vsak se rojeva sam in dan se raztaplja z njimi in tedni in leta s kolovrati pričakovanj obračajo moj tok v sanjah brez konca kameni ceneni? nekje ne robu prezrtih tokov kjer luna cefra sonce in čas ne umira me čuti zbujajo polagajo v zibke med grenke posode bogov v kopeli svetlobe tam se zbujam se iščem prenavljam .in zgolj sem.