razpokani časi

razpokani časi
kot razpokani 
pogledi
sedijo za mizo
dvomeči
odsotni
kot jaz

skrušeni
zavrti
komaj upajoči
kot duša
ki začuti
noč

začenjas živeti
ko jaz odhajam
ko se zase
ne borim več

ta svet
odpeljali so vagoni
odšel si z zadnjim
brez mene
in peron
je osamljen
tih.

poigravanja © dragica